Še vedno aktualen članek v povezavi z GIBANJEM OTROK in MOŽGANI. Če na kratko povzamemo, so tisti otroci, ki se več gibajo in AKTIVNO ukvarjajo s ŠPORTOM bolj DOJEMLJIVI ter imajo BOLJŠI učni uspeh kot pasivni otroci.
Članek je bil objavljen v Dnevniku, 9. aprila 2011.
V zadnjih desetih ali petnajstih letih se je možganoslovje zelo razvilo. Številna spoznanja nevrologov na nov način osvetljujejo vprašanja, ki zadevajo proces učenja in poučevanja – tisto področje, ki mu je po mnenju kritikov nedavno predstavljene bele knjige o izobraževanju namenjene neupravičeno malo pozornosti. Tim Burns, nekdanji dolgoletni učitelj v ameriških javnih šolah in sodelavec inštituta za študije o odvisnosti od drog in alkohola na univerzi New Mexico, poskuša spoznanja nevrologov smiselno vključiti v šolsko prakso in tako narediti pouk bolj učinkovit pa tudi bolj zadovoljujoč. Učitelji, pravi, lahko bolj uspešno poučujejo, če poznajo zakonitosti razvoja spoznavnih sposobnosti otrok, njihovih »možganov, telesa, duha in srca«. Kako to početi, učiteljem praktično predstavlja v delavnicah po vsem svetu. V Ljubljani – obiskal jo je na povabilo ravnateljice mednarodnega oddelka na OŠ Danile Kumar Irene Šteblaj – mu je prisluhnilo blizu 80 učiteljev in učiteljic iz Slovenije, Hrvaške in Aten. Tim Burns je avtor številnih knjig, med drugim Brain Basics and Beyond; Our Children, Our Future in The Brain in Motion.
Nevrologi so se v zadnjih desetletjih dokopali do številnih spoznanj, ki bi lahko koristila učiteljem oziroma šolskemu delu. Pa je šola sploh dovzetna za ta spoznanja?
Tako bi rekel: dobra novica je, da mnogi učitelji že zdaj ravnajo z otroki na možganom prilagojen, prijazen način. Toda res je tudi, da veliko šolskih praks ni skladnih s spoznanji o delovanju možganov otrok, zaradi česar ti pač slabše delujejo. Dobro bi bilo torej, da bi se učne metode spremenile. Na primer: nevroznanstveniki so z raziskavami potrdili, da gibanje zelo pozitivno vpliva na delovanje možganov. Gibanje pripravi možgane na učenje in jih v otroštvu pomaga organizirati. Ko se gibljemo, zadnji, spodnji del možganov postane zelo aktiven in živci posredujejo informacije v višje predele možganov, ki jih uporabljamo za koncentracijo. Z gibanjem smo lahko bolj koncentrirani, koncentracijo pa ohranimo dlje časa. To je en vidik gibanja, na katerega so opozorili nevroznanstveniki.
Velja tudi, da bolj ko so otroci pri gibanju koordinirani in več ko imajo ravnotežja, bolje možgani delujejo. Kot vemo, leva stran možganov nadzoruje desno stran telesa, desna pa levo. Usklajeno gibanje obeh polovic telesa pa vodi do usklajenega delovanja obeh možganskih polovic in s tem pozitivno vpliva na učne sposobnosti otrok. Kaj lahko iz tega izluščijo učitelji? Da ni nujno, da se otroci največ naučijo, če mirno sedijo. Med sedenjem so, kot sem rekel, možgani slabše organizirani, vanje doteka tudi manj krvi, sprednji del možganov ni tako aktiven. Več gibanja potrebujejo zlasti fantovski možgani.
Kar ste povedali, velja samo za otroške možgane?
Ne, to velja prav za vsake možgane.
Ali tudi objektivne meritve pokažejo, da se otroci med gibanjem naučijo več?
Da, veliko tovrstnih raziskav je bilo opravljenih. Raziskovalci so preverjali, kako vpliva športna vzgoja na vedenje otrok, na disciplino in na učne dosežke. Večina teh raziskav je pokazala, da učenci, ki redno telovadijo oziroma se redno gibljejo, dosegajo boljše učne dosežke kot tisti, ki se ne. Ameriški zdravnik dr. John J. Ratey se je v svoji novi knjigi z naslovom Spark (Iskra) ukvarjal s šolami, ki gibanje uporabljajo kot osnovo za učenje.
Eden od pilotnih projektov je potekal na kanadski šoli v Saskatoonu. Osmošolci so med poukom nekaj časa tekli na tekaškem traku. Pokazalo se je, da so bili njihovi učni dosežki, doseženi med gibanjem, nenavadno dobri. Podobno so pokazali tudi drugi sorodni projekti. Ti rezultati niso presenetljivi. Nevrologi so namreč ugotovili, da je fizična vadba najboljši način za povečanje števila možganskih celic. To je eno od razmeroma novih spoznanj. Pred desetimi leti nas večina ni verjela, da lahko možgani ustvarjajo nove nevrone. Zdaj je to sprejeto. Spodbudno okolje, novi izzivi, možnost povratnih informacij med učenjem povzročajo nastajanje novih možganskih celic.
Ko učitelj zaloti dijaka, da sanjari z odprtimi očmi, se zaradi tega torej ne bi smel razburjati?
Ne, nikakor. Najbistrejši in najbolj dojemljivi učenci so pogosteje med tistimi, ki med poukom »odplavajo«. Ta odklop možganom omogoča, da sprocesirajo prejete informacije in jih povežejo. Učitelji bi lahko obdobja budnosti in raztresenosti s pridom uporabili za boljše rezultate. To metodo bom jutri tudi sam uporabil v svoji delavnici za učitelje; tudi zato, da jim demonstriram, kako naj to počno v razredu.
Celoten članek http://familylab.si/mozgani-so-misica-ki-jo-je-treba-krepiti/.
